Kirurško zdravljenje kronične venske bolezni
Sodobno kirurško zdravljenje ni usmerjeno le v odstranjevanje vidnih krčnih žil, temveč predvsem v odpravo nepravilnega pretoka krvi, ki je glavni vzrok za njihov nastanek.
Pri kronični venski bolezni je cilj zdravljenja odpraviti nepravilni pretok krvi (venski refluks), ki povzroča povišan tlak v venah, simptome in napredovanje bolezni. Sodobni minimalno invazivni kirurški posegi omogočajo ambulantno zdravljenje skozi 1–2 mm velike kožne vbode, v lokalni anesteziji ter brez potrebe po splošni anesteziji in hospitalizaciji. Poseg običajno traja od 30 do 90 minut, odvisno od obsega, večina pacientov pa se lahko že po nekaj dneh vrne k običajnim vsakodnevnim dejavnostim.
Izbira metode zdravljenja je vedno individualna. Temelji na natančni ultrazvočni preiskavi, anatomiji prizadetih ven, obsegu bolezni ter željah in pričakovanjih pacienta.
Minimalno invazivno kirurško zdravljenje lahko vključuje:
● endovensko lasersko ali radiofrekvenčno ablacijo (EVLA, RFA)
● endovensko ablacijo z medicinskim lepilom (VenaSeal®)
● miniflebektomije in mikroflebektomije
● ultrazvočno vodeno sklerozacijo
● ambulantno sklerozacijo (za pajkaste in mrežaste vene)
Endovensko termično zdravljenje danes predstavlja standard sodobnega zdravljenja kronične venske bolezni. Vanj sodita laserska (EVLA) in radiofrekvenčna ablacija (RFA), ki delujeta po enakem principu – z nadzorovanim segrevanjem povzročita trajno zaprtje prizadete vene, kri pa se nato preusmeri v zdrave vene.
Poseg poteka pod stalnim ultrazvočnim nadzorom skozi droben kožni vbod v lokalni tumescentni anesteziji. Izbira med lasersko in radiofrekvenčno ablacijo je odvisna predvsem od anatomije prizadete vene in izkušenj kirurga, saj obe metodi dosegata primerljive dolgoročne rezultate.
Pri izbranih bolnikih lahko prizadeto veno zapremo tudi s posebnim medicinskim lepilom (cianoakrilatom). Metoda omogoča trajno zaprtje vene brez uporabe toplotne energije in ne zahteva aplikacije lokalne anestezije okoli vene. Zaradi specifičnih indikacij jo uporabljamo predvsem pri skrbno izbranih bolnikih.
Klasična operacija z odstranitvijo velike ali male safenske vene (stripping) je bila dolga desetletja standard zdravljenja kronične venske bolezni. Danes so jo v veliki večini primerov nadomestile sodobne minimalno invazivne endovenske metode, ki omogočajo enako ali večjo učinkovitost ob manjšem kirurškem posegu, manj pooperativnih bolečinah in hitrejšem okrevanju.
Stripping danes uporabljamo le izjemoma, kadar endovensko zdravljenje zaradi anatomskih posebnosti ali drugih razlogov ni primerno.
Mini- in mikroflebektomije sta kirurški metodi za odstranitev krčnih žil skozi zelo majhne kožne vbode v lokalni anesteziji. Omogočata odstranitev razširjenih in zvijuganih podkožnih ven brez večjih kožnih rezov, zato poseg praviloma ne zahteva šivanja.
V našem centru ločimo miniflebektomije in mikroflebektomije glede na velikost kožnih vbodov, ki jih napravimo med posegom. Pri miniflebektomiji vene odstranjujemo skozi 1,5–2 mm velike vbode, pri mikroflebektomiji pa uporabljamo še manjše, 1 mm velike vbode. Zaradi izjemno majhnih ranic kože so brazgotine po zacelitvi praviloma komaj opazne oziroma pri večini bolnikov po nekaj mesecih praktično nevidne.
Mini- in mikroflebektomije najpogosteje kombiniramo z endovenskim termičnim zdravljenjem, saj tako hkrati odpravimo mesto nastanka venskega refluksa in odstranimo vidne krčne žile. Takšen kombiniran pristop omogoča najboljši funkcionalni in estetski rezultat.
Pri ultrazvočno vodeni sklerozaciji pod stalnim ultrazvočnim nadzorom v prizadeto veno vbrizgamo posebno sklerozacijsko sredstvo v obliki pene ali tekočine, ki povzroči njeno trajno zaprtje. Kri se nato preusmeri v zdrave vene, nepravilni pretok pa se odpravi.
Metoda je primerna predvsem za zdravljenje posameznih globlje ležečih krčnih žil, ponovitve bolezni po predhodnem zdravljenju ter ven, ki zaradi svoje anatomije niso primerne za endovensko termično zdravljenje.
Ultrazvočni nadzor kirurgu omogoča natančno spremljanje poteka posega in aplikacijo sklerozacijskega sredstva neposredno v prizadeto veno, kar pomembno prispeva k varnosti in uspešnosti zdravljenja.
Sklerozacija predstavlja zlati standard zdravljenja pajkastih (metličastih) ven. Med posegom s pomočjo zelo tanke igle v posamezne žilice vbrizgamo sklerozacijsko sredstvo v obliki tekočine ali pene, ki povzroči njihovo postopno zaprtje. Sčasoma se zdravljene vene razgradijo in postanejo vse manj vidne.
Za optimalen estetski rezultat je običajno potrebnih več zaporednih terapij (odvisno od obsega), saj vseh pajkastih ven praviloma ni mogoče odpraviti z enim samim posegom. Sklerozacija poteka ambulantno, traja le nekaj minut in ne zahteva posebnega okrevanja.
Pred zdravljenjem je pomembno z ultrazvočnim pregledom izključiti morebitni venski refluks. Če je prisoten in ga predhodno ne zdravimo, se lahko po sklerozaciji hitreje razvijejo nove pajkaste vene.
Sodobna venska kirurgija temelji na natančni ultrazvočni diagnostiki. Ultrazvok ni namenjen le postavitvi diagnoze, temveč predstavlja nepogrešljiv del načrtovanja in izvedbe posega.
Kirurg z ultrazvokom natančno opredeli potek prizadetih ven, določi mesto venskega refluksa ter med posegom ves čas spremlja položaj katetra ali igle. Takšen pristop omogoča natančnejše, varnejše in učinkovitejše zdravljenje.
Izbira kirurškega zdravljenja temelji na ultrazvočni diagnostiki in anatomiji prizadetega venskega sistema. Cilj je izbrati metodo oziroma kombinacijo metod, ki omogoča učinkovito odpravo venskega refluksa in najboljši dolgoročni rezultat.
Pri večini bolnikov zdravljenje temelji na endovenskem termičnem zaprtju safenske vene, ki ga po potrebi dopolnimo z miniflebektomijami, mikroflebektomijami ali UZ vodeno sklerozacijo.
Pacienti vstanejo in hodijo že takoj po zaključenem posegu. V prvih dneh priporočamo redno hojo na krajše razdalje, medtem ko se je potrebno izogibati večjim telesnim naporom in športni aktivnosti.
Kompresijske nogavice je običajno priporočljivo nositi približno en teden oziroma skladno z navodili zdravnika. Dolžina bolniškega staleža je odvisna od obsega posega in narave dela. Pri večini bolnikov traja od enega do dveh tednov.

